Odlomek iz knjige:

V tem, z žarki nemškega mučeništva pozlačenem mestecu ob reki Inn, sta v osemdesetih letih minulega stoletja živela moja starša; po krvi Bavarca, po državljanstvu Avstrijca. Oče je bil vesten uradnik, mati pa je gospodinjila in predvsem z veliko ljubeznijo skrbela za nas otroke. Iz tistih časov se ne spominjam več prav veliko stvari, ker je oče že po nekaj letih moral zapustiti obmejno mestece, ki ga je medtem iskreno vzljubil, in se je podal navzdol ob Innu. Dobil je novo zaposlitev v mestu Passau, tokrat torej v sami Nemčiji.

Službovanje avstrijskega carinskega uradnika je bilo takrat povezano s pogostimi selitvami. Oče se je kmalu zatem moral preseliti v Linz, kjer je končno dočakal upokojitev. Seveda to nikakor ni pomenilo, da bo stari gospod zdaj zaživel spokojno. Kot sin ubožnega, neznatnega kajžarja, je trpljenje izkusil že v svoji rodni hiši. Niti trinajst let še ni dopolnil, ko je že zapustil rodno grudo, Waldviertel. Povezal je popotno culo in se odpravil po svetu s trebuhom za kruhom. Kljub odsvetovanju »izkušenih« sovaščanov se je odpravil na Dunaj, da bi se izučil obrti. To se je dogajalo v petdesetih letih minulega stoletja. Grenka odločitev, ki ga je popeljala s tremi guldni v žepu na negotovo pot. Ko je dopolnil sedemnajst let, je opravil vajeniški izpit, a to mu ni prineslo zadovoljstva. Prej narobe. V dolgih mesecih stiske, večne revščine in uboštva, je v njem dozorela trdna odločenost, da bo opustil rokodelstvo in postal nekaj »več«. Ubogemu dečku se je na vasi zdelo, da je lahko vrhunec človeških stremljenj duhovniški poklic, po bivanju v velikem mestu pa se mu je močno razširilo obzorje in prepričan je bil, da je vreden poklica državnega uradnika. Z vztrajnostjo človeka, ki se je po prestani revščini in krivicah »postaral«, ko je bil še na pol otrok, je začel uresničevati svojo novo odločitev – in postal je uradnik. Mislim, da mu je po skoraj triindvajsetih letih uspelo doseči zastavljeni cilj. S tem je tudi izpolnil zaobljubo, ki si jo je ubogi fante zadal nekoč, da se bo namreč vrnil v svojo ljubljeno rodno vas šele, ko bo zares nekaj postal.

Tako je dosegel svoj cilj; toda v vasi se zdaj nihče več ni spominjal malega fanta, njemu samemu pa je vas postala tuja.

Ko se je pri šestinpetdesetih letih starosti končno upokojil, tega zasluženega počitka noben dan ni znal preživeti v brezdelju. Na Zgornjem Avstrijskem, v bližini trga Lambach, si je kupil majhno posest, ki jo je pridno obdeloval in tako sklenil dolg in z delom obogaten življenjski krog tam, kjer so ga začeli njegovi predniki.

V tistem času so me začeli prevzemati prvi vzori. Veliko tekanja v naravi, dolga pot do šole in predvsem materina grenka zaskrbljenost zaradi nadvse grobih mladcev so vplivali na to, da sem postal vse drugo prej kot zapečkar. Čeprav si takrat nisem kdove kako resno belil glave s svojim bodočim življenjskim poklicem, sem vedel, da mi očetov primer življenja nikakor ni bil pri srcu. Mislim, da se je moj govorniški dar že takrat pokazal v bolj ali manj gorečih govornih spopadih z mojimi tovariši. Postal sem mali uporniški voditelj, ki se je takrat v šoli z lahkoto in tudi dobro učil, sicer pa ni bil prav lahko obvladljiv. Ob prostem času sem se učil zborovskega petja na koru lambachske cerkve, zato sem imel izvrstno priložnost, da sem se pogosto opajal ob nadvse bleščečih praznovanjih na cerkvenem posestvu. Kaj bi lahko bilo bolj naravno kot to, da se je, podobno kot nekoč mojemu očetu vaški duhovnik, tudi meni zazdel opat najvišji ideal, po katerem lahko človek hrepeni? Take misli so se mi nekaj časa podile po glavi. Gospod oče pri svojem prepirljivem sinu iz razumljivih razlogov ni znal ceniti njegove nagnjenosti h govorništvu, da bi iz tega naredil koristne sklepe za prihodnost svojega potomca, zato je jasno, da ni bil razumevajoč za njegova razmišljanja v tej smeri. Le z zaskrbljenostjo je spremljal to razdvojenost narave.

Dejansko se je koprnenje po tem poklicu prav kmalu razblinilo, da bi odstopilo prostor upanjem, ki so bolj ustrezala mojemu temperamentu. Ko sem brskal po očetovi knjižnici, sem naletel na različne knjige o vojnah, med drugim tudi na poljudno izdajo o nemško-francoski vojni v letih 1870/71. Dva zvezka ilustrirane revije iz tistih let sta postala moje priljubljeno branje. Junaški boji so prav kmalu postali moje najgloblje notranje doživetje. Od takrat sem se vedno bolj zanimal za vse, kar je bilo kakor koli povezano z vojno ali vojaštvom.

Toda to bo za mene postalo pomembno tudi zaradi nečesa drugega. Prvikrat se mi je, čeprav še nejasno, zastavilo vprašanje, če je in kakšna je razlika med Nemci, ki so bili te bitke, in drugimi Nemci? Zakaj ni bila v vojni tudi Avstrija, zakaj se ni bojeval moj oče in tudi številni drugi?

Ali mi nismo enaki kot vsi drugi Nemci?

Ali ne spadamo vsi skupaj? Ta problem mi je takrat prvič zavrtal po mojih malih možganih. Z občutkom notranje zavisti sem poslušal odgovor na previdno zastavljeno vprašanje: nima vsak Nemec sreče, da bi živel v Bismarckovem Reichu. Tega nisem mogel doumeti.