Ob prihajajoči 170. letnici Prešernove smrti predstavljamo naslovniško odprto slikanico, ki besedilo največjega slovenskega pesnika prikazuje v novi in osveženi luči, ki bo k branju pritegnila tako starejše kot tudi mlajše bralce. Delo sledi maniri že izdane slikanice Soči, ki je prejela posebno nagrado Kristine Brenkove za inovativno likovno interpretacijo klasike.

S svojim sporočilom – naj je bila poudarjena svobodomiselnost ali Črtomirjev oziroma pesnikov umik in zlom, – je Krst pri Savici že od nekdaj poleg bralcev in raziskovalcev, privlačil tudi likovne ustvarjalce. Tokrat svoje videnje in doživljanje v meglo mitov ovitega pokristjanjevanja naših prednikov predstavlja mojster našega časa – Damijan Stepančič.

IZ SPREMNIH BESED

Malokdaj se zgodi, da dobi ilustrator za nalogo narisati pesnitev – ep, pomemben za nacionalno samobitnost. /…/ Ilustracije Krsta bolj zrcalijo Črtomirjevo nelagodje, kot da bi razreševale njegovo tesnobno dilemo: slediti Bogomili in životariti brez možnosti tuzemske ljubezni ali vztrajati v starem in ostati brez Bogomile. Oboje je nemogoče … Kot interpret sem si dovolil predlagati svoj odgovor na Črtomirjevo stisko, kakšen pa je, prepuščam bralcu-gledalcu, da odkrije sam. In seveda predlaga svojega.

Damijan Stepančič

Za starejše raziskovalce Prešernovega dela je bil Krst romantična pesnitev, pesnik ga je imel za povest v verzih, tretjim, ki govorijo o epu, pa četrti ugovarjajo, češ da je za to oznako po obsegu vendarle preskromna stvaritev. Tudi določanje literarne vrste ni odločilno za merjenje veličine in pomembnosti pesnitve, pri čemer že vse od začetka tudi ni manjkalo težav: Krst je bil namreč za številne sodobnike pesnikov najsijajnejši vrhunec, za nekatere druge, predvsem poznejše bralce, pa tudi težko razumljiva, nedodelana, neenotna, zlasti v drugem delu pojemajoča stvaritev z naglo, neprepričljivo Črtomirjevo spreobrnitvijo.

Za dojemanje in uživanje pesnikove v verzih ubesedene zgodbe se mora – kljub različnim predlogom in celo navodilom, kako kaj razumeti in kako ne – potruditi vsakdo sam.
Iztok Ilich