Kapitalizem, kakršnega poznamo, je že dolgo v krizi. V zadnjem času se množijo izjave in trditve filozofov, učenjakov, publicistov o tem, da so kapitalizmu šteti dnevi, da propada, tone, se utaplja v samem sebi. Glede na vsakdanje izkušnje z življenjem v razmerah svetovne finančne in gospodarske krize, ki kar noče oditi in na katero smo se kakor že navadili, se ponuja vtis, da je govorjenje o kolapsu kapitalističnega družbenega reda čedalje bolj smiselno.

Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants, vrhunska poznavalca zadružništva, dejavna predvsem na vseevropski ravni, gresta v knjigi Kapital in past zadolževanja. Zadružništvo kot alternativa še korak dlje. Ko analizirata poti, ki so pripeljale do pokov najrazličnejših balonov v bogatem zahodnem svetu – finančnega, borznega, hipotekarnega, nepremičninskega, internetnega in še kakšnega balona –, ne moreta mimo ugotovitve, da je izvirni vzrok milijonov izgubljenih delovnih mest in osebnih tragedij po vsem svetu pravzaprav človeški pohlep, zaradi katerega se je razviti Zahod dal zapeljati v past usodnega zadolževanja: ta kruti (›kapitalistični‹) mehanizem kasti bogatašev omogoča nesorazmerno izkoriščanje plemena proizvajalcev, teh pa prav noben družbeni vzvod obstoječega kapitalističnega ustroja ne obvaruje pred zmanjševanjem življenjskega standarda in padanjem v revščino.

Toda avtorja knjige ponujata izjemno alternativo. To so zadruge kot nasproten model vzdržnega poslovanja, kjer ni prostora za brutalno kopičenje profita pri maloštevilni eliti in na račun ›revnih zaposlenih‹. Zadružni tip podjetništva deluje po najplemenitejših vodilih dobrega gospodarjenja: to so med drugim široko razvejena lastniška struktura podjetij, demokratično odločanje, enakopravnost, pravična delitev, solidarnost, poštenje in družbena odgovornost. Da to niso prazni ideali, avtorja predstavljata štiri študije primerov (iz Mehike, Francije, Kanade in Španije), v katerih nazorno pokažeta, da se – celo v širšem kontekstu kapitalističnih gospodarstev v teh državah – zadruge ob smiselnem vodenju in soupravljanju še kako dobro obnesejo: v knjigi obravnavane zadruge so bistveno bolje preživele svetovno krizo in premagale njene posledice, kot pa smo to občutili drugod po svetu, vključno s Slovenci.

Ta zadružniška izkušnja vliva upanje, da bodo dobri zgledi povlekli in se bo močneje razširilo tovrstno trajnostno gospodarjenje – torej takšno, ki ni usmerjeno v hlastajoče nabiranje dolgov ter v brezčutno plenjenje človeških virov in okoljskih danosti, temveč si prizadeva za enakomerno porazdeljeno bogastvo med tiste, ki so ga ustvarili; za trajnostno blaginjo človeka in njegovega okolja; za vzdržno rast števila delovnih mest; za poslovno okolje, ki zaposlenim vrača človeško dostojanstvo in jih spet dela gospodarje svojih usod. To pa je tudi točno tisto, kar slovenska družba danes krvavo potrebuje – morda še zadnji hip, preden izgubi celo tisto malenkost materialne nacionalne podstati, kolikor je je še ostalo.