Sonnenschein je roman o velikih in bolečih temah, o totalitarizmu, nacionalni, rasni in verski nestrpnosti, o nacističnih in fašističnih zločinih, koncentracijskih taboriščih, o poskusih na ljudeh, o umiranjih in mučenjih ter o zamolčevani temi druge svetovne vojne, o otrocih, ukradenih, ugrabljenih, odtrganih od »neprimernih« družin in vzgajanih, da postanejo zgled arijske rase (Lebensborn). Skozi zgodovino judovske družine iz nemškega/italijanskega/slovenskega mesta Görz/Gorizia/Gorica in usodo Haye Tedeschi se razkrivajo zablode, osebne in kolektivne nesrečne odločitve in tragedije, v katerih se zrcali tisto najstrašnejše, česar je zmožen človek.

Roman je angažirana proza; zgodbe o nesrečnih usodah, o izgubah identitet, o nepripadnosti, o Drugačnosti, o letargičnosti opazovalcev, bystanderjev, o njihovih široko zaprtih očeh, o njihovem obračanju glave stran niso zgodbe o brezimenih, imena so navedena, polna imena, kajti zgodbe brez imena ni, kakor ni imena brez zgodbe, vendar se je do teh zgodb včasih treba dokopati, treba je biti aktiven, ne pasiven – tako se mora tudi bralec dokopati do Hayinega kataloga življenjepisov »bivših pripadnikov Akcije T4, leta 1943 premeščenih v Trst in okolico«, in sicer tako, da kataloške kartice z življenjepisi zloži, tj. da razreže zlepljene strani. Skoraj sto strani dolg seznam z imeni 9000 Judov, v dveh letih deportiranih iz Italije ali ubitih v Italiji in državah, ki jih je okupirala, je seznam zgodb, ki naj bi nas opomnile, da bi se morali iz ponavljanja zgodovine česa naučiti, »repetitio est mater studiorum, vendar se kljub temu, da se zgodovina trmasto ponavlja, slabo učimo, in ta drzna in vztrajna Zgodovina ne odneha, samo ponavlja se in ponavlja, ponavljala se bom do nezavesti, pravi, zanalašč se bom ponavljala, dokler ne pridete k pameti, pravi, mi pa ne znamo priti k pameti«, ne znamo redefinirati preteklosti, zgodovine, kolektivnega spomina. (Iz spremnega besedila Đurđe Strsoglavec)