Noe, glavni – pravzaprav naslovni – junak Arhetipa (2009), drugega dela Königove svetopisemske trilogije, teži in teži. Siten, homofoben, zoprn in moralistično vzvišen tako dolgo živcira v božje uho z naštevanjem sprijenosti v Sodomi in Gomori (kamor pa zvesto odjezdi na svojem oslu vsak vikend, da kar se da osebno razišče in preuči lokalne nečednosti), da ga ima vrhovna avtoriteta počasi dovolj, pa mu obljubi, kar hoče: vesoljni potop. Noe je naravnost vzhičen, celo izdelati barko mu ni problem in jo zunaj in znotraj natreti s smolo – kaj se pa zamudi! Če bo to pomagalo izkoreniniti razvrat in ničpridje, nič lažjega! Nekoliko več težav mu povzroča zbiranje parčkov živali na kup … a Božjega smisla za humor vendarle ne gre podcenjevati.

König se je v Prototipu, ki je v slovenščini letos izšel v ponatisu, dobro ogrel, v Arhetipu pa prestavi v še mihno višjo prestavo; četrtina stripa je tako, recimo, napisana in prevedena v – bolj ali manj mastnih verzih! Avtorjev slog ostaja prepoznavno žmohten, domislice pa prepoznavno hecne in zašpiljene. Strip, ki temelji na resnem študiju Biblije, ponudi enkraten uvid v lik tega modela Noeta z barko in, kot pravijo na avtorjevi spletni strani, resnično “spada v vsako gospodinjstvo”.

Prihodnje leto bo trilogijo sklenil Antitip (2010), v katerem pripade glavna vloga, jasno, samemu Sv. Pavlu.