Prihaja pomlad in Polza Mancini, protagonist tetralogije Blast, je spet na poti. Poskuša ostati kar se da neviden, se nenehno gibati in za seboj brisati sledi, zavetje in uteho znova išče v naravi. Med prenočevanjem v eni od hiš, v katere vlamlja, naleti na zbirko slik lokalnega cestarja, ki je storil samomor, očitno pa je tudi slikal. Kriminalistoma, ki ga zaslišujeta, pove zgodbo o množici identičnih slik: “Sami portreti. Na desetine spak, bolestnih in čudovitih,” pravi. “Med njimi sem se počutil prav domače. Če ima trpljenje obraz, potem je cestar v svojih slikah zadel njegovo podobo.” Le ena slika, nadaljuje Polza, je bila drugačna. Majhna krajina, na kateri je prepoznal “tisto razpršeno, mehko svetlobo, ki več tednov napoveduje bleščavost, s katero se začne pravo poletje … in tisti mir ob koncu popoldneva … pa tisto novo sonce, ki daljša sence in z njimi pod večer preprede travnike. Vse to sem spoznal leto poprej!” Do tu smo na strani 34. Od 208 strani.

V znova sijajnem prevodu Katje Šaponjić odkriva 3. del Larcenetove tetralogije nadaljevanje Polzine kompleksne življenjske zgodbe, te domala popolne metafore sveta, v kakršnem živimo. Blast se s 3. delom še enkrat več izkazuje za boleče aktualno delo, ki pa je obenem učbeniški primer risoromana, mojstrovina ne zgolj stripovske, marveč umetnosti nasploh.