Pépée je zgodba o groteskni ljubezni med slavnim francoskim šansonjerjem Léom Ferréjem in njegovo posvojenko − šimpanzovko Pépée.

Leta 1960 jo je s svojo drugo soprogo Madeleine odkupil od cirkuškega trenerja, ki ju je opozoril, da mora šimpanz bolj kot katerakoli druga žival vedeti, kdo je gospodar. Ljubka mladička bo namreč zrasla čez meter in bo močna za osem ljudi skupaj. Léo in Madeleine ga nista poslušala. Pépée je postala njuna hči, ki je imela popolno svobodo. Postala je središče njunega življenja.

Leta 1963 sta kupila graščino, v kateri sta živela s številnimi živalmi, ki sta jih najpogosteje rešila pred gotovo smrtjo in ki so se lahko prosto sprehajale po posestvu in notranjih prostorih. Med njimi so bili psi, mačke, poni, sova, bik Arthur (po pesniku Rimbaudu), krave, poimenovane po Léovi materi in tetah − Charlotte, Titine, Fifine, ovce, prašič Baba ter drugi nesrečni šimpanzi iz potujočih cirkusov.
Na prvem mestu pa je ostajala Pépée. Imela je svojo sobo, svoje igrače, jedla je za isto mizo kot ljudje, na Léovih kolenih je vozila avto, kadila je cigarete, gledala filme, oblačila se je v svojo pižamo in pred spanjem popila svojo skodelico čaja.

Pépée je rasla in postajala vse močnejša. Z močjo je rasla tudi njena agresija.
Léo in Madeleine še vedno nista poslušala nikogar. Obrnila sta se proti vsakomur, ki ni delil njunega pogleda na svet, tudi proti prijateljem in družini. Na koncu sta se obrnila tudi drug proti drugemu. Napovedovala se je katastrofa.

In kaj bi nam, če bi znala govoriti, o ljubezni in sovraštvu povedala sama Pépée?