To je knjiga o tipu, ki bi na prvi pogled lahko bil tudi avtorjev alter ego. Protagonist je namreč stripar in išče navdih za svojo prihodnjo knjigo, a risoroman Oleg ni še ena v vrsti tovrstnih osebno-izpovednih čakanj na inspiracijo, ki naj za silo pokrpajo luknjo, ko slednje ni, nasprotno: avtor se v njem zavestno izpostavlja pisanju o vsakdanu, o njegovi občasni monotonosti ter o posledicah časa, v katerem živimo, na posameznika_co. Nakar “se zgodi življenje” in tema za pisanje ga poišče sama.

Morda bi bilo risoroman Oleg možno brati kot neke vrste oddaljeno nadaljevanje Modrih tablet, vsaj slogovno je pripoved precej podobna. Tako v risbi kot v besedilu ga odlikuje izjemna pripovedna subtilnost, ki takoj pritegne k branju. Peeters je mojster žanra in čeprav se znotraj njega izraža v več pripovednih kontekstih, je prav v Modrih tabletah in v Olegu najbolj pristno človeški.