Usode s Koroškega so biografski eseji o šestorici oseb, ki so bile v kakršnem koli pogledu, predvsem pa v smislu kulturnega in duhovnega razvoja v avtorjevem življenju pomembne ali celo odločilne. Pri tem ni odločilno, ali še žive (kakor prof. Karel Pečko iz Slovenj Gradca) ali pa so že umrle; prav tako ne, ali so bile enakega prepričanja, svetovnega nazora ali vere kakor avtor, saj prav glede zadnjega in za avtorja najpomembnejšega, to ni bila niti ena izmed teh oseb. Za avtorja ni pomembno niti to, ali so te osebe izobrazbeno, kulturno in umetniško dosegle izjemno raven, kakor recimo dr. Franc Sušnik, ki velja za očeta vsakršnega izobraženstva v Koroški pokrajini, ali pa Jože Tisnikar, ki je dosegel najvišji umetniški vrh v svojem nezamenljivem slikarskem slogu – ali pa so to nešolane, preproste, a v svoji izvirnosti enako pomembne osebe, kakor Pavla Pudgar ali avtorjev boter Jožef Erjavec-Prosen. Junaki Ošlakovih biografskih esejev: Jože Tisnikar, Rade Nikolić, Pavla Pudgar, prof. Karel Pečko, dr. Franc Sušnik in Jožef Erjavec-Prosen pa niso zanimivi samo iz prvega avtorjevega namena, upodobiti svoje zavedne ali nezavedne vzgojitelje in spremljevalce, nekatere tudi v njegovih zrelih letih, ampak so prav tako nosilci predvsem kulturne in duhovne zgodovine in podobe Koroške pokrajine, tudi sami v veliki meri sodoločeni po zgodovini in posebnostih teh krajev in tako tudi del skupne slovenske duhovne zgodovine.