A Blažková te usode ne objokuje, tudi samopomilovanje ji je tuje, svojega ljubega neguje kot Ptička, Dušico, Otroka, nastopa kot njegova zaščitnica pred krutim zunanjim svetom njunega skupnega doma v Kanadi, ki sta si ga morala ustvariti daleč stran od rodne Bratislave.

Skozi pisma, ki jih pošilja prijateljici Evi, se potopimo v pripoved o nekem resničnem življenju, polnem prevratov in težkih trenutkov, pa tudi neskončne lepote, humorja in volje do novih happyendov.

Iz besedila:

Napolnila sem čajnik z vodo in ker me je tista ježi baba resnično razkurila, sem si rekla, da se bom, njej navkljub, veselila. In sem se: prvič, da sploh imam čajnik, celo kuhalnik; drugič, da nama voda bogato priteka direktno iz pipe in je dobra tudi za pitje (čeprav veliko ljudi za vsak slučaj kupuje izvirsko vodo); tretjič, da bova pila čaj v najinem dragem Guelphiju, ki sicer ne leži ob Donavi, pa niti v Ruandi ali Somaliji, niti v Ugandi ne. Vse to je po moje dovolj velika sreča, dokaj sprejemljiv happyend; toliko bolj dragocen, da se z njim, morebiti, tisto zadnje poglavje zaenkrat še ne konča.

Živimo, Evi, živimo!