Radijska različica Zapisov prinaša dodatno razsežnost, za kar posrbijo nezmotljivi, verodostojni in prepoznavni glasovi profesionalnih govorcev, začenši z Juretom Frankom. Ko boste kolumne prebrali, jim je vredno še prisluhniti. V odtenkih – med vrsticami, v premorih, poudarkih – se namreč skrivajo pomenske podrobnosti, ki so lahko obenem vir poslušalčevega nasmeška, četudi kislega. Tudi zato, ob sočasni avtorjevi izjemni ustvarjalni kondiciji, Zapisi iz močvirja še vedno ohranjajo svežino in ostajajo prepričljivi. S tem pa nepogrešljiv del ponudbe drugega programa javnega Radia Slovenija. Ali kot je o omenjenih kolumnah zapisala komisija za podelitev nagrade Franeta Milčinskega – Ježka: »To ni le zabavno pisanje, ampak ostre in lucidne družbeno politične kritike, ki z zanj značilno ironijo kažejo, da so pravi pomeni v resnici nasprotni tistim, ki jih izrekajo. Neprizanesljiv je do politike, sistema, sprenevedanj, očitnih neumnosti in ljudi, ki jim akutno primanjkuje samokritičnosti. Ni mu mar, kaj bo rekla koalicija in kaj opozicija. Ima svoje stališče, to pa pomeni, da ne more biti všeč vsem. Radmilovič ustvarja zvrst, ki zahteva široko razgledanost in izobraženost in zagotovo ga lahko štejemo med avtorje, ki še premorejo notranjo svobodo in velik smisel za samoironijo.«

Val 202

»Najprej je potrebno sprejeti dejstvo, da je vsak izmed nas zamenljiv.« Splošno znana modrost, ki pa je na potovanju Naprej v preteklost deležna edinstvene močvirnate analize à la Radmilovič. Analize, ki razkrije, da modrost absolutno drži, razen takrat, kadar ne. Kot na primeru Radmilovič. Ker če zamenjamo Radmiloviča, ostanemo brez Zapisov iz močvirja. To pa bi bilo skrajno nedopustno, da ne rečem neokusno.

Boštjan Narat, urednik