Zbirka Knezova knjižnica

Avgusta 1942 so nacisti v dveh akcijah v Celju ukradli 645 slovenskih otrok, ki so jih odpeljali na ozemlje Tretjega rajha, njihove matere pa so večinoma umrle v taborišču Auschwitz-Birkenau. Približno trideset malčkov, večinoma še dojenčkov, je prestalo »rasne selekcije«, zato so bili iz otroških taborišč urada za utrjevanje nemštva premeščeni v dom Sončna poljana v Kohren-Sahlisu blizu Leipziga, ki ga je upravljala mreža tajne Himmlerjeve organizacije Lebensborn. Tam so jih lahko prevzeli bodoči nemški rejniki, ki so bili vsaj na videz zvesti režimu, niso pa vedeli, da jemljejo ukradene otroke.

Dokumentarni roman o otrocih vojne, ki so postali žrtve miru, temelji na pretresljivih pričevanjih še živečih otrok Lebensborna in njihovih potomcev ter avtoričinih srečanjih in pogovorih z njimi. Prepletajo se z njeno zgodbo o iskanju sledi za izginulimi otroki, vpeto v čas, ko na robu Evrope divja vojna in se zopet trguje s človeškimi usodami. Ob soočenju z romaneskno, hkrati pa stvarno zgodovinsko dokumentiranimi spomini realnih oseb, ki se v tem »filmu v prozi« levijo v bolj ali manj tragične literarne junake, lahko tako kot avtorica romana tudi rahločutni bralec oblikuje svoj odnos do družine, identitete, naroda in njegove preteklosti, torej do občečloveških pojmov, ki so temeljnega pomena za vsakogar izmed nas.

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.