Italijanska avtorja sta na temelju bogatega arhivskega gradiva vseh vpletenih držav opravila doslej enega najbolj temeljitih pregledov zgodovine ustaštva. Njuno delo med drugim nazorno kaže, da je bil razpad Jugoslavije dolgo načrtovan proces, ki se je ob izdatni pomoči sosednjih držav začel praktično takoj po njenem nastanku, saj si Italija in Madžarska na Balkanu nista želela nastanka močne države. Žalostna ironija tega procesa je, da so si jugoslovanska skrajna nacionalistična in kolaborantska gibanja kupovala politično in vojaško podporo Rima s tihim soglasjem k italijanskemu ozemeljskemu ekspanzionizmu.

Zgodovino ustaštva sta razdelila v tri sklope:

– umor kralja Aleksandra in skrivanje Pavelićevih ustašev v Italiji pod okriljem Mussolinija in italijanskega fašima;

– začetek druge svetovne vojne in nastanek NDH, etnično in versko čiščenje Hrvaške, kapitulacija Italije in začetek propada NDH;

– beg v Avstrijo in po ‘podganjih poteh’ v Argentino, vdori ustaških Križarjev v Jugoslavijo, ustaški terorizem kot orodje hladne vojne.

Čeprav avtorja opisujeta predvsem zgodovino ustaštva in Neodvisne države Hrvaške, pa posredno, na številnih mestih pa tudi neposredno, govorita o skrajnem nacionalizmu in kolaboraciji na celotnem območju nekdanje Jugoslavije, torej tudi v Sloveniji. Še posebej natančno se dotakneta množičnega bega ustašev preko slovenskega ozemlja na avstrijsko Koroško in skupnega bega slovenskih in hrvaških vojnih zločincev v Argentino ob pomoči visokih vatikanskih predstavnikov.