Knjiga je zbirka osebnih izpovedi Josipa Vidmarja (1895–1992), ene osrednjih kulturno-političnih osebnosti 20. stoletja. Vidmarjeva najmlajša hči Živa je zapise zbrala iz očetovih del, kot so Srečanje z zgodovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo, ter jih razvrstila tako, da sestavljajo svojevrstno avtobiografsko delo. V njem srečujemo Vidmarja skozi dolgo življenje na poteh umetnosti, boja za preživetje, za osvoboditev, za osamosvojitev in za človeka vredno življenje. Njegova življenjska zgodba se razteza od začetka 20. stoletja v Avstroogrski monarhiji, prve svetovne vojne z ruskim ujetništvom in oktobrsko revolucijo, propada dveh velikih cesarstev in ustanovitve Jugoslavije do vznika fašizma in nacizma, druge svetovne vojne z razpadom kolonializma in velikih imperijev ter najusodnejših let v zgodovini slovenskega naroda: okupacije Jugoslavije, osvobodilne vojne, revolucije in svobode. Njegova razmišljanja rastejo iz dramatičnega spoznanja petnajstletnika, ko se je izoblikovalo temeljno doživetje, v katerem je nato dozorevala miselna in duhovna zavest z vprašanji in odkrivanji bistvenih podob življenja in s tem tudi odločitve za nadvse občutljiv pogled na človeka in njegovo naravo. Ta prvina se potem odpira kot stalnica Vidmarjevega razmišljanja in iskanja odgovorov na težka vprašanja, ki so ga spremljala v obeh vojnah pa tudi v osebnem življenju. Njegov življenjski zapis stalno spremlja tudi umetnostna prvina v opisih življenjskih položajev, npr. tudi staranja, ob katerem se Vidmarju odkrivajo tiste točke, v katerih išče in najde dobre strani dogajanja, življenjskega dopolnjevanja in vrednosti naravnega poteka časa.