Tvarina uma …

“Vse se mi zatika. Nič več ne teče gladko tako kot nekoč, nič. Dan je raztrgan in luknjast. Reci in piši. Ne, res, nikakor. Ne gre mi več.” (Kdo ali kaj tvori te škripajoče stavke, ki jih z mašili in dodatki nekako skušam lahkotno izustiti?)

Enainsedemdesetletni nizozemski priseljenec in upokojeni zapisnikar pri pomorski organizacji, ki z ženo Vero in psom Robertom spokojno živi v Gloucestru, se neke zasnežene zime sooči z ostrim rezom; njegova običajna pozabljivost se začne bliskovito slabšati. Ko neke noči zatava, se zbudi privezan na posteljo. Navsezadnje je odpeljan v dom. Tam izgubi stik z resničnostjo (“Nazaj v življenje? … ampak kje je kaj takega ostalo? … sploh obstaja? … ali je bil vse domislek možganov? … tvarina uma!”), kar z osupljivo natančnostjo izgovarja tudi jezik romana: o sebi deloma govori v tretji osebi, njegovi stavki so vse krajši, ko se naposled pomanjšajo v nič več kot drobec. Pisanje je tiho in pretresljivo, prežeto z melanholijo in nešteto izgubami, toda slike v notranjih monologih ohranjajo neizbrisno živost.

Tvarina uma je najslovitejše delo nizozemskega pisatelja, pesnika in prevajalca Hendrika Jana Marsmana (1937-2012). Uvršča se med nizozemske klasike. Ustvarjal je pod psevdonimom J. Bernlef ali Bernlef.