RECENZIJA IZ REVIJE ‘MOJ MALČEK’:

Volfi bo šel jeseni v šolo. Čudovito, tega se veseli, na to komaj čaka! Le še sprejemni izpit mora prej opraviti. Starša sta prepričana, da bo to za Volfija le formalnost, saj ne bo treba znati nič posebnega, česar ne znajo vsi mali volkovi. Volkec, ki v volčjo šolo ni sprejet, je prava sramota za svojo družino, ker se mora potem vpisati v pravo šolo, mu povesta. Kar pa se Volfiju sploh ne zdi nič slabega, saj ve, da se v pravi šoli učiš brati, pisati in šteti. To bi Volfi resnično rad znal. Potem bi lahko bral vse tiste lepe slikanice v knjižnici, v katerih sedaj lahko le opazuje slike in sanjari, kaj pravijo besede ob slikah. In če bi znal šteti, bi lahko ponoči preštel zvezde na nebu, ki jih tako rad občuduje. In če bi znal pisati, bi lahko napisal pismo babici in dedku…

Ko pride dan sprejemnega izpita, ga starša pospremita v volčjo šolo. Ojojoj! Velike, navdušujoče ilustracije, ki prikazujejo šolska stopnišča, učilnice in dvorišče, razkrivajo vse, česar si vi in jaz za svojega otroka ne bi želeli. Učenci se pretepajo, večji preganjajo mlajše, povsod se sliši tuljenje, posmehovanje, preklinjanje in zmerjanje, v šolski jedilnici pa učenci hrano hlastno trgajo, in pljuvajo kosti kar na tla – kot prave male zverine. Na sprejemnem izpitu se seveda izkaže, da Volfi sploh ne sodi na volčjo šolo. Starša sta obupana, Volfiju pa se uresniči velika želja –vpišejo ga v pravo šolo.

Zabavna slikanica z izjemno prikupnimi ilustracijami duhovito spregovori o primernem vedenju v šoli, otroke, ki se počutijo »drugačne«, pa spodbuja, naj iščejo svoje mesto v svetu. Ker z njimi zagotovo ni prav nič narobe… Toplo priporočam! 

(Predstavitev: Maja Črepinšek)