Avtor, Andrija Čolak, sicer izkušeni beograjski novinarski maček, je kot ‘strokovni sodelavec’ sedel na praktično vsakodnevnih sejah predsedstva CK ZKJ, vrha tedanje vladajoče in edine legalne politične sile v državi in vestno zapisoval dogajanje, ki bi lahko bilo komično, če ne bi vodilo v tragični razplet. Torej je bilo tragikomično. Ob prebiranju natančnih dnevniških zapisov in dialogov ključnih igralcev s takratnega političnega odra: Milana Kučana, Slobodana Miloševića, Stipeta Šuvarja in drugih (za katere Boris Muževič, takrat eden od slovenskih članov predsedstva CK ZKJ in ‘prvopretepeni’ s strani beograjske policije, pravi, da so verodostojni), se človek vpraša: so ti ljudje Jugoslavijo branili pred razpadom, ali so jo morda potiskali v prepad.

Dokončnega odgovora na to izzivalno vprašanje zgodovine zadnjih mesecev nekdanje države knjiga seveda ne daje. za kaj takšnega bo potrebne še veliko več memoarske in analitične obravnave tistega časa. Daje pa Čolakova pripoved zelo plastičen vpogled v stanje duha ljudi, ki so bili, vsaj formalno, na položajih, na katerih bil lahko obrnili tok zgodovine tudi v kakšno drugačno smer. Ob koncu prebiranja se bralec ne bo pretirano čudil, kako da jim to ni uspelo.