Filozofija osamljenosti je temeljito raziskana in pronicljivo napisana knjiga Larsa Svendsena, norveškega filozofa in profesorja na Univerzi v Bergnu, ki se je skozi več kot deset knjig ukvarjal s temami, kot so strah, svoboda, zlo in dolgčas. V tej knjigi se posveti vprašanju, ki v digitalni dobi dobiva vedno večji pomen: Ali smo res bolj osamljeni kot nekoč?

V času družbenih omrežij, hitrih povezav in nenehnega spletnega stika se pogosto zdi, da osamljenost narašča. Mediji govorijo o epidemiji osamljenosti, trdijo, da se ljudje v digitalni dobi čutimo še bolj odtujene, Svendsen pa se s tem mitom sooči kritično in ugotovi, da vse, kar je mislil, da ve o osamljenosti, ne drži.

Osamljenost je zapleten pojav – lahko je trenutna, povezana z življenjskimi okoliščinami, ali pa dolgotrajna, ki posameznika zaznamuje vse življenje. Kaj nas dela osamljene? So to osebnostne lastnosti, življenjske okoliščine ali način, kako dojemamo svet? Raziskave kažejo, da je osamljenost pogosto povezana z nezaupljivostjo, slabšo samopodobo in zagledanostjo vase. A kljub temu ni nujno, da je danes osamljenih več kot nekoč.

Prava težava, kot opozarja Svendsen, je pomanjkanje samote. Ljudje težko ostanemo sami s sabo, ne da bi posegli po telefonu ali računalniku. Samota pa ni nujno slaba – lahko je tudi prostor za refleksijo, osebno rast in notranji mir. Filozofija osamljenosti tako ponuja celosten vpogled v razliko med osamljenostjo in samoto, raziskuje njen vpliv na posameznika in družbo ter bralca spodbuja, da premisli, kako osamljenost doživlja sam.