Kaj imajo skupnega Zajec, čigar svak je zidar, lord von Suburbleigh, čigar strast je golf, Modra stonoga, katere strast je filozofično puhanje fajfe, Mačka Režalka, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke, Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov, predvsem pa blesti v naštevanju, Frankenstein, čigar številka noge je 65, gospa Mary Wollstonecraft Shelley, gospa Zima in, kajpak, Alica, če naj naštejemo samo nekatere?
Vsekakor vsaj tole knjigo Nicolasa Mahlerja, ki na skrajno sebi lasten, odpičeno duhovit in temeljito zabaven, z absurdom na debelo podmazan način spoji klasiki Lewisa Carrolla in Hansa Carla Artmanna, spričo Zajčeve strasti do književnosti pa jima doda – vsaj v naslovih – vsaj še pol ducata drugih.
Mahlerjev minimalistični risarski slog je postal tako prepoznaven, da bi lahko služil za njegov podpis. Ostro skicirani liki, večinoma brez oči, a ponavadi s konkretno dolgimi nosovi, osvajajo bralstvo v zavidljivih premetih, dokazujoč, da včasih, kadar ima človek čudovite domislice, ni treba dosti krancljati, da bi jih v najboljšem slogu sestavil v takole bukvico. Da zmore kdaj stripovska forma svojo vsebinsko materijo prekvasiti tako, da jo spoznamo in je ne spoznamo – hkrati. Če veste, kaj mislim. In nenazadnje: da je dober humor sol in poper življenja.
