V moderni dramatiki je malo del, ki bi postala predmet tako intenzivnega kritiškega interesa in masovne recepcije kot Anouilhova Antigona. Vse to široko in včasih tudi ekstenzivno ali že kar inflatorno zanimanje za Anouilhovo ponovitev in prilagoditev starogrške tragične pesnitve pa se je ujelo v zanimiv paradoks: skoraj izključno je omejeno na tekstualne analize, literarnozgodovinske, teatrološke, hermenevtične in pogojno tudi filozofske interpretacije, medtem ko je drama (z nekaj »častnimi« ter bolj ali manj pietetnimi francoskimi izjemami) že več desetletij odsotna z gledaliških odrov. Z drugimi besedami: Anouilhove Antigone danes ne uprizarja nihče več, v evropskem teatru je postala nekakšna fabula non grata, število njenih uvrstitev na repertoarje se je zmanjšalo do statistične zanemarljivke.

Jean Anouilh je pisal Antigono med septembrom 1941 in poletjem 1942. Prvič je bila uprizorjena v času nemške okupacije Pariza 13. februarja 1944. leta. Premiera Antigone je bil dogodek najvišjih pričakovanj in vznemirjenja, ki v moderni gledališki zgodovini nima primerjave; izjemen uspeh za avtorja in gledališče, tako pri občinstvu kot pri kritiki. Leta 1946 je drama izšla tudi v knjigi, pri posebej za to ustanovljeni založbi La Table Ronde. A kmalu po premieri je izšla v celoti odklonilna in nevarno obtožujoča kritika v odporniškem mesečniku Les Lettres françaises, češ da je Anouilhova Antigona slaba metafora za odpor in da je avtor pravzaprav občudovalec firerja, plaz negativnih kritičnih ocen in pamfletov pa se je nanj in na njegovo dramo vsul zlasti po osvoboditvi.

Knjiga je izšla ob podpori Javne agencije za knjigo RS.