Apologija altruizma opisuje čas, ko je Franc Sodja zapustil Evropo in delal v Torontu in Buenos Airesu, delno tudi na Koroškem. O njegovem delu pričajo predvsem njegovi nekdanji učenci v Misijonskem zavodu v Buenos Airesu. Sodja je zgledno vodil ta zavod pod Južnim križem poldrugo desetletje. Ustanove danes ni več, a živi na različne načine v številnih posameznikih.
Ko je avtor knjige Andrej Rot nekaj let pred stoto obletnico Sodjevega rojstva začel iskati anekdote iz njegovega življenja, pričevanja iz prve roke, je izhajal iz prepričanja, da bo teh izjav veliko in da bo iz njih lahko krojil podobo izjemnega in zglednega človeka. Človeka, ki je ponižno sprejemal danosti, dosledno živel v skladu s krščanstvom, pozival k izpolnjevanju krščanskega duha in poskušal v tem biti prvi. Jasno je, da zanj tekmovalnost ni bila pomembna. Bolj kot prvak je hotel biti skromen, ponižen, spoštljiv in vedno upoštevati druge. Tako načelo se danes zdi iluzorno, a prav tako neobičajno je bilo v njegovem obdobju. Zanj je bilo samoumevno, da morajo imeti prednost drugi. Predanost drugemu in zapostavljanje sebe sta bila rezultat prepričanja in nenehnega urjenja. Kot vzgojitelj, duhovnik, član družbe je prav tako zavestno uresničeval načelo diskretnosti. Izpovedoval pa je svoje pomanjkljivosti – napake in strahove, in ni mu bilo mar, če je s tem postal ranljiv. Njegov lik bo vsekakor zgovornejši s prikazom odlomkov iz njegovega življenja, iz anekdotičnih skic in opisov ljudi, ki so se srečali z njim in jih je zaznamoval ali v njih pustil nepozaben spomin. Zato bo tudi bistveno pripovedno plat prevzemal Misijonski zavod v Argentini, s katerim je neizbrisno povezan več desetletij.
