Božič je poleg velike noči največji krščanski praznik. Praznujejo ga tudi neverujoči, saj prinaša vrsto pozitivnih sporočil za sodobnega svetovljana. Številne šege in navade, ki sestavljajo podobo božiča, imajo korenine v nekdanjem začetku novega leta. To obdobje je že našim prednikom pomenilo čas, ko so se poskušali ubraniti vsega slabega in si hkrati napovedovati prihodnost.

Šele v 4. st. n.št. je cerkev postavila 25. december kot dan Kristusovega rojstva, ki pa je hkrati zaznamoval tudi začetek novega leta. Leta 1691 je papež Inocenc XII. postavil 1. januar kot začetek novega leta, 25. december pa je ostal božič, tj. praznovanje Kristusovega rojstva. Vzhodna cerkev tega ni priznala in je uvedla praznovanje Kristusovega rojstva na 6. januar. Po starem koledarju je bil 6. januar tudi praznik rojstva boga Dioniza, zavetnika rodovitnosti in vina. Slovensko ime »božič« ima zelo stare korenine in sega v predkrščansko dobo, ko je zaznamovalo malega boga Svaroga ali Svarožiča. Ta je bil, podobno kot grški Dioniz, bog poljedelstva, ki se je vsako leto na novo rodil. Pestro dogajanje v bolj ali manj odmaknjeni preteklosti pojasnjuje številne različice sodobnih božičnih šeg in navad. Nekatere izmed teh so le še predmet zgodovinskega spomina, druge pa sooblikujejo bogastvo tega praznovanja v sodobnem svetu, ki ga s prazničnimi jedmi predstavlja tudi pričujoča knjiga.

Spremna beseda: dr. Janez Bogataj