Knjiga Bushev dvor, Saudov dvor se začenja s preprostim vprašanjem: kako je mogoče, da je v prvih dneh po 11. septembru, ko je bil zračni prostor Združenih držav še zaprt za ves potniški promet, skupina kakšnih 140 bogatih Savdijcev, med njimi članov savdskega dvora in družine bin Laden, dobila dovoljenje za odhod iz države? Zakaj jih FBI ni pred tem vsaj temeljito zaslišal? Večina teroristov, ki so 11. septembra zjutraj ugrabili štiri potniška letala in z njimi izvedla največji teroristični napad v zgodovini ZDA, je bila savdskih državljanov. Kako je lahko Bela hiša v trenutku, ko se je iz ruševin newyorškega Svetovnega trgovinskega centra valil dim, dodelila Savdijcem tako privilegiran položaj?

Odgovori na ta vprašanja – in še na številna veliko bolj neprijetna – se skrivajo v skoraj štiri desetletja dolgi zgodovini prijateljskih in poslovnih odnosov med dvema, danes morda najvplivnejšima družinama na svetu, Bush in Saud. Našli sta se sredi sedemdesetih let, med veliko naftno krizo, ko so Združene države potrebovale vedno več tuje nafte, Savdijci pa ameriško vojaško zaščito in možnosti za vlaganje na milijarde dolarjev, pridobljenih z naftnimi posli.

Sledilo je obdobje neverjetnega prepletanja poslovnih naložb in političnega vpliva. Družini Bush in Saud sta bili zaveznici v vojnah, v naftnih poslih, v podpori afganistanskim mudžahidom, iz katere sta zrasla Osama bin Laden in globalna teroristična organizacija Al Kaida, pri skrivnih prodajah orožja, v bančnih operacijah, v podtalnih vojaško-političnih akcijah. Družina Bush in njeni zavezniki so v sodelovanju s Savdijci zaslužili neverjetne vsote denarja – posrednica pri tem je bila največkrat zasebna družba Carlyle Group. Še noben ameriški predsednik, pravi Craig Unger, ni bil nikoli tako tesno povezan z vodstvom kake tuje države, zlasti ne tiste, ki skrivaj podpira najhujšega sovražnika ZDA – globalni islamski terorizem. Savdska Arabija je bolj kot katera koli druga država odgovorna za vzpon islamskega fundamentalizma, ki danes ogroža ves planet.

“…izjemen izdelek raziskovalnega novinarstva.”

           Carin James, The New York Times

“Fenomenalno.”

          Joe Conason, Salon.com

“Pomije.”

          Princ Bandar bin Sultan, savdski veleposlanik v ZDA