Butalci so zbirka humornih zgodb, ki so sprva izhajale revijalno, nato jih je Milčinski pripovedoval po ljubljanskem radiu, kot knjiga pa so izšli po njegovi smrti. Na gramofonskih ploščah jih je pripovedoval tudi njegov sin, Fran Milčinski – Ježek. Butalci živijo na vasi v kočah, nekateri tudi v graščinah. So kmetje, obdelujejo zemljo, redijo živali. Imajo župana in občinsko hišo, gasilce, cerkvico, ki je tudi gasilski dom, policaja in razbojnika, skratka imajo vse, kar ima skoraj vsak slovenski kraj. Le redkokdaj se pritožujejo ali čemu nasprotujejo. So zavistni in tekmovalni: če imajo njihovi sosedje nekaj, česar sami nimajo, jih hočejo preseči.

Najpomembnejšo vlogo v butalski družbi imajo možje, ki celo rojevajo. Hočejo biti samooskrbni in delovati v dobrobit vseh Butalcev. Radi in veliko pijejo vino. Zgodbe odlikuje množica prigod, iznajdljivosti in narobesveta, ki mu Butalci neomajno zaupajo – verjamejo, da je na primer sol res zrasla, da ima zaradi zaklanega ježa korist vsa vas, da se bo iz buče izvalila kobila itd. Delujejo po načinu Vsi smo Butale. Do tujcev so prijazni, le Turkov nočejo. V Butalcih se vzpostavlja nonsens ali narobesvet. Imajo svojo logiko, preneseni pomen razumejo dobesedno in vse naredijo tako, da so zmeraj zadovoljni. Imenitni so v svoji iznajdljivosti in v svojem razmišljanju.

»Butalci bi morali soditi v antologijo slovenske, pa tudi svetovne književnosti.« – (M. M. Blažić).