Dom za umret (Fun Home, 2006) se je že kmalu po izidu vpisal med stripovske klasike kot eden prvih risoromanov, v katerih zavzemata tematiki spola in spolne orientacije temeljno mesto. Avtorica v središče knjige postavi življenjsko zgodbo svojega očeta, njegovo prikrito homoseksualnost in (disfunkcionalno) družino, v kateri je odraščala. A Dom za umret je hkrati tudi zgodba o različnih oblikah ljubezni: o navdušenju nad literaturo in strasti do branja, o zamaknjenosti, ki jo povzroča gledališče, o bratsko-sestrski navezanosti, pa tudi o materinski ljubezni, ki se ji sicer Alison Bechdel podrobneje posveti v nadaljevanju Doma za umret, risoromanu z naslovom Si ti moja mama? (Are You My Mother?, 2012).

Dom za umret, ki je avtorico umestil na svetovni stripovski zemljevid in je obenem tudi njen lastni coming-out, saj je pri devetnajstih spoznala, da je lezbijka, je bil ob izidu večkrat uvrščen med najboljše knjige leta, nominiran za nagrado National Book Critics Circle ter nagrajen z nagradami GLAAD Media za izstopajoči strip, nagrado Stonewall Book in literarno nagrado Lambda v kategoriji lezbičnih spominov in biografij. Leta 2007 je risoroman prejel dve nominaciji za prestižno Eisnerjevo nagrado ter zmagal v kategoriji najboljšega dela po resnični zgodbi.

Knjiga, ki je doživela tudi predelavo v muzikal, obeta pa se tudi filmska verzija, je pomenila in še vedno pomeni enega ključnih korakov v boju za enakopravnost ne-heteroseksualne manjšine v Ameriki in po svetu. Britanski dnevnik Guardian jo je uvrstil med 1000 knjig, ki bi jih morali prebrati vsi.