Od pradavnih časov so ljudje drevesa častili kot sveta, saj so jim dajala vse potrebno za preživetje in s svojimi magičnimi silami vplivala na njihovo usodo. 

Drevo je eden od osnovnih elementov starodavne kozmologije. Simbolika drevesa združuje kozmos, bios in logos, zato se drevo v različnih tradicijah in religijah pojavlja kot kozmično drevo, drevo življenja in drevo spoznanja. Prastara predstava o drevesu življenja v mitologiji in legendah zaznamuje nastanek kozmosa in človeka. V prvih religijah je drevo povezovalec spodnjega, srednjega in zgornjega sveta, zato v njem bivajo bogovi in duhovi.

Čaščenje dreves v mitologiji mnogih ljudstev je imelo svoj izvor v ljudskem izkustvu, iz katerega so ljudje drevo prepoznali kot simbol življenja, rodovitnosti in življenjske sile. Zdravilna moč dreves je bila zagotovo povsod za to, da je drevo dobilo status kulta, ki se še danes ohranja v mnogih običajih: božično drevo, mlaj, borovo gostüvanje, krašenje hiš z zelenimi vejami ob praznikih, jurjevanje, božični čok, velikonočne butare itd. Marsikateri običaj se je sicer ohranil, njegov pomen in namen pa sta že davno pozabljena.

Močno zdravilno delovanje dreves, kot ga izpričujejo izkušnje ljudskega zdravilstva v starih pratikah, se zdi sodobnemu človeku malo verjetno, saj njegov um sprejema kot resnično le tisto, kar je empirično dokazljivo.

Objemanje drevesa s pričakovanjem ozdravitve je kot verovanje v čudeže. Čudeži se seveda ne dogajajo v nasprotju z resnično naravo sveta, ampak jih mi, ki smo tako zelo racionalni, imenujemo čudeže, ker te resnične narave sveta ne razumemo več, zlasti ne takrat, ko se narava “obnaša” drugače kot mi od nje pričakujemo.