Čaščenje kulta dreves sega v čas animizma, iz katerega so izšle vse religije. Arhaični človek je navzočnost duhovnih sil doživljal kot izkustvo, zato je imelo verovanje v duhove in druga nadnaravna bitja, ki bivajo v drevesih, značaj resničnosti. Duhovi so sčasoma postali bogovi, ki so imeli podobne lastnosti kakor ljudje, zato so bili odnosi med ljudmi in bogovi zelo »človeški«: izkazovali so si ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, se obdarovali in tudi kaznovali.

Bizantinski cesar, pisatelj in zgodovinar Konstantin VII. Por- firogenet (905–959) je v svojem delu De administrando imperio opisal narode ob mejah bizantinskega cesarstva, njihovo zgodovino in običaje. Za Južne Slovane tako piše, »da častijo drevesa in kamenje«.

Iz verovanja v duhove in demone, ki so utelešeni v drevesih, se je sčasoma razvila predstava o tem, da je drevo domovanje določenega duha ali celo boga. Rimski pisec in učenjak Gaj Cecilij Sekund Plinij starejši (23–79), umrl je pri Neaplju ob izbruhu Vezuva, je v svojem delu Naturalis historia iz leta 77, ki velja za najstarejšo enciklopedijo, zapisal, da so drevesa »hrami bogov« (numinum templa).

Drevesa kot bivališča bogov izražajo značaj in moč božanstev ali demonov, ki v njih živijo. O tem pripovedujejo miti, legende, pravljice, izročilo ljudskega zdravilstva in tudi ljudski običaji, ki imajo pogosto izvor v magijskih obredih. Mnogi običaji, ki so se ohranili do danes, imajo svoj izvor prav v starodavnem prepričanju, da se moč duha, ki biva v drevesu, lahko prenese na človeka.

Objemanje dreves, šibanje z vejicami, okraševanje z venci, spletenimi iz drevesnih vej in cvetov, zatikanje drevesnih vej v polja in domove, ležanje pod drevesi – vse to so bili načini vzpostavljanja povezave med človekom in drevesom, da bi se življenjska moč prenesla z drevesa na človeka, da bi ga okrepila, pozdravila ali obvarovala pred boleznimi.

Tesna povezava med človekom in drevesi se je ohranila tudi v krščanstvu. Iz ljudskih običajev iz predkrščanskega obdobja so se v krščanske praznike prenesli mnogi obredi, povezani s čaščenjem dreves. Tako se je čaščenje kulta dreves na neki način ohranilo do danes, čeprav se je izvorni pomen pogosto zabrisal ali celo izgubil.
Da bi se znanja o pomenu dreves za zdravje človekovega telesa in duha ohranila, sem pri predstavitvah dreves posegla daleč nazaj, ko drevo ni bilo le surovina, ampak domovanje božanstev in duhov. Pri tem me je vodil tudi zapis Hermanna Hesseja v njegovih Popotovanjih: 

»Drevesa so svetinje. Kdor se zna z njimi pogovarjati, kdor jim zna prisluhniti, izve resnico. Ne pridigajo naukov in napotil, pridigajo o prazakonih življenja; posamičnosti jim niso mar.«

V drugi del knjige Drevesa – miti, legende, zdravilnost sem vključila drevesa, ki rastejo pri nas, izjema je le sibirska cedra. To »svetinjo« daljne Sibirije sem predstavila zato, ker mi je prav sibirska cedra pred mnogimi leti dala izkušnjo prepoznavanja in povezovanja z energijami narave. Šele iz te izkušnje sem lahko tudi naša drevesa razumela kot živa bitja, naše zaščitnike, zdravilce in učitelje, ki nas učijo o večnih zakonih življenja.