“Tako je, kot v Buchenwaldu in Dachauu,” je premišljeval stotnik Julien, ko je previdno stopal med živimi mrtveci po strmem pobočju nekdanjega ameriškega taborišča. S svojim trinajstim alžirskim polkom se je boril proti Nemcem, ker so rušili Francijo, toda nikoli si ni predstavljal tako okrutnega maščevanja – živih okostnjaki so eden preko drugega ležali v blatu in nekateri so umrli medtem, ko jih je opazoval. Drugi so se oklepali svojih kosov lepenke in se stiskali pod njo, čeprav je bil topel julijski dan; ženske so ležale v jamah, ki so si jih z rokami izgreble v zemljo in ga nemo opazovale z lačnimi očmi, njihovi od edema napihnjeni trebuhi pa so groteskno oponašali nosečnost; pogled starcev z dolgimi sivimi lasmi je bil brezumen; iz otroških, črno obrobljenih oči je komaj še sijalo kaj življenja. Julien ni vedel, kje naj začne. V taborišču, v katerem je bilo zaprtih 32.000 ljudi, ni bilo nobene hrane…V taborišči pri Hechtsheimu se je po blatnih tleh plazilo na stotine živih okostnjakov, odetih v vrečevino. Tudi ti so poveljujočega častnika zavezniških sil nadvse spominjali na žrtve koncentracijskih taborišč. V svoje poročilo je zapisal: “To so bagnes de mort lents, taborišča počasne smrti.”