Virginia Woolf je za Flusha (1933), življenjepis koker španjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning, uporabila svoj običajni pristop k pisanju biografij, kombinacijo resničnih dejstev, ki naj bi proizvedla »estetski učinek resnice«, s fikcijo. S portretom Flusha se je pisateljica, kolikor je to sploh mogoče, približala predstavljanju »skrivnostnih, tihih, nepredstavljenih življenj«, medtem ko je upodobitev njegove gospodarice pogled na zasebno življenje ženske – od dolgih ur bolezni v spalnici v zadnjem delu hiše na Wimpole Streetu, ljubezni do pasjega prijatelja, dvorjenja Roberta Browninga, do pretresljive Flusheve ugrabitve in srečanja z revno narobno stranjo bahave prestolnice, skrivne poroke in pobega v Italijo, rojstva otroka in srečanja s smrtjo. Toda v ospredju zgodbe je vseskozi Flush, in pisateljica se poskuša približati pasjemu doživljanju tudi skozi opise vonjev ter vidnih in slušnih zaznav, s pomočjo katerih se, med drugim, zarisuje kontrast med meglenim Londonom 19. stoletja in sijočo, toplo in sproščeno Italijo.