Grušovnikova monografija Hotena nevednost prinaša poskus celovite obravnave fenomena, ki se ga vsi zavedamo, a ga le slabo poznamo: izogibanja resnici. Če je za tradicionalno spoznavno teorijo osrednje vprašanje dosegljivost resnice, Grušovnik to optiko obrne in se raje sprašuje, kakšno vlogo ima pri našem razumevanju in ravnanju nelagodno breme spoznanja, za katerega si pogosto želimo, da bi nas zaobšlo. Rdečo nit monografije, ki sporoča, da problem spoznanja ni povezan zgolj s šibkostjo človeškega razuma, ampak tudi z našim načrtnim skrivanjem in bežanjem pred neizprosnostjo resnice, avtor vodi skozi tri obširna poglavja: prvo se posveča zgodovini refleksije hotene nevednosti, ki ji je moč slediti od antike prek srednjega veka do sodobnosti, drugo obravnava vrste, vzroke in vprašanja (ne)protislovnosti pojma, tretje pa se posveča etičnim dimenzijam fenomena.