Osrednji motiv zbirke kratkih zgodb v petih delih, ki jo nekateri dojemajo tudi kot svojevrstno zgrajen roman, je izgnanstvo – z doma, iz domovine, družbe, telesa ali celo duše. Avtorica je navdih zanjo dobila ob prebiranju časopisnih novic, ki jih običajno le na hitro preletimo, sama pa se je začela poglabljati v grozodejstva, ki se dogajajo povsod in vsak dan, pri čemer so jo najbolj zanimali občutki tako žrtev kot storilcev in posledični razpad jaza. Iz tega raziskovanja so nastale zgodbe, monologi resničnih ali izmišljenih junakov, ki bralca popeljejo v mučno stvarnost umorov iz časti, ameriške okupacije Iraka, družinskega nasilja, samomorov žensk ali uporabe živali za laboratorijske poskuse in v vojaške namene. Kolaž različno dolgih pripovedi omogoča globoke uvide v človeško izkušnjo, trpljenje ljudi in živali ter mnoge odprte rane v sodobni družbi.

Zgodbe, ki jih pripovedujejo mrtvi. Zgodba, ki jo pripoveduje Srebrenica. To ni knjiga za boljše počutje. Je knjiga, ki brezbrižnost brcne v obraz.

Çiler Ilhan (1972) je študirala mednarodne odnose in politične vede na Univerzi Bogaziçi v Turčiji in hotelirstvo v Švici. Leta 1993 je prejela prestižno nagrado za mlade Yaşar Nabi, leta 2011 pa nagrado EU za književnost za zbirko kratkih zgodb Izgnanstvo (Sürgün, 2010).