V Auschwitz-Birkenau je bilo deportiranih več kot 230.000 dečkov in deklic iz cele Evrope, le nekaj deset jih je preživelo. To je dramatična zgodba dveh preživelih. 

Na večer 28. marca 1944 glasni udarci po vratih prebudijo odrasle člane družine Perlow v nočno moro, ki jo že dobro poznajo. Mir, ki so ga po romanju čez celo Evropo na začetku dvajsetega stoletja, ko so bežali pred protijudovskimi pogromi, končno našli na Reki, je surovo prekinjen: babico, njene otroke in vnuke aretirajo in po kratkem postanku v Rižarni Sv. Sobote v Trstu deportirajo v Auschwitz-Birkenau, kjer večino članov družine ubijejo.

Sestrici Tatiana (6 let) in Andra (4 leta) preživita selekcijo, morda zato, ker so ju pomotoma zamenjali za dvojčici, morda zato, ker je bil njun oče katolik, ali pa preprosto zato, ker je bila takšna njuna usoda. Z bratrancem Sergiem (7) sta internirani v Kinderblocku, otroškem oddelku taborišča, kjer so otroci podvrženi najsurovejšim medicinskim eksperimentom.

V tej knjigi sestri Bucci prvič prvoosebno pripovedujeta o tem, kar sta preživeli: mraz, lakoto, igre v blatu in snegu, nepojmljive kupe trupel, nagrmadene v kotih, skrivne obiske matere, ki je bila shujšana do neprepoznavnosti. V ozadju je neprestano tisti dimnik, ki bruha dim in plamene, oziroma, kot mu pravijo paznice, edini »izhod« za vse Jude.