Ko je Salman Rushdie na valentinovo leta 1989 izvedel, da je iranski verski voditelj, ajatolah Homeini, zanj izrekel fatvo s smrtno obsodbo zaradi žalitve preroka Mohameda in vseh njegovih vernikov, ki jih je zapisal v svojem četrtem romanu Satanski stihi (1988), si prav gotovo ni mogel predstavljati, kakšne posledico bo fatva imela zanj in za vse, ki so tako ali drugače povezani z njegovo knjigo. Seveda je bilo pričakovati, da bo Rushdie nekoč napisal spomine na to obdobje, in ko je septembra 2012 izšla knjiga Joseph Anton – Spomini, je takoj zbudila nedeljeno zanimanje. Da Rushdieja niso začeli preganjati zaradi najboljšega romana Otroci polnoči, ampak zaradi Satanskih stihov (slovenski prevod 2005), ki jih na nekem mestu Spominov sam označi za »nekoliko štoraste«, je nekaterim kritikom zadostovalo, da so napade nanj nekritično sprejemali, če ne celo odobravali.

Rushdie skozi spomine imenitno nakaže, kako ustvarja, kakšna je bila na primer geneza Satanskih stihov kot tudi nadaljnjih knjig, ki jih je kljub neprijetnim življenjskim okoliščinam zmogel napisati. Prav tako pomembno je, kako avtobiografski so posamezni liki in okoliščine, v katerih se ti znajdejo. Že samo zaradi tega se zdijo spomini poučno branje za vse, ki Rushdiejevo pisanje spremljajo in jih navdušuje. Spomine je Rushdie napisal v tretji osebi, najbrž zato, da bi tako vzpostavil primerno distanco med zasebnim »Salmanom« in javnim »Rushdiejem«.