Zbirka avtobiografskih esejev Knjiga mojih življenj je prva »stvarna« Hemonova knjiga, kljub odsotnosti fikcije pa ostaja prepoznavno duhovita, osebna, pretresljiva in prodorna. »Bralca bo Knjiga mojih življenj neskončno razveselila in pognala v popoln obup. ›Pa kako lahko ta človek piše o tako nemogočih rečeh?‹ se bo na koncu vprašal sredi smeha in joka. Če ob Hemonovih knjigah ne jočeš in se ne smeješ, nisi človek,« pravi Ervin Hladnik – Milharčič v spremni besedi h knjigi.

Izseki iz življenja in dogodki od osemdesetih let prejšnjega stoletja v Sarajevu preko razpada nekdanje Jugoslavije in vojne na Balkanu do sedanjosti v ZDA skozi značilno hemonovsko obarvane zgodbe izpišejo svojstven časovni in zgodovinski lok. In tudi – ali predvsem – življenjskega. Od prvenca (zbirka zgodb The Question of Bruno, 2000) do zadnje knjige (Knjiga mojih življenj, 2013) se pisatelj na razdalji med Sarajevom in Chicagom ukvarja z identiteto posameznika, prostorom in družbenimi okoliščinami, ki jo definirajo. Njegova dela – dva romana že imamo v slovenskem prevodu – zaznamuje izkušnja razseljenosti, ki jo brezkompromisno raziskuje tudi v Knjigi mojih življenj. Poleg zanj značilnega »kdo sem jaz tu« in »kdo sem jaz tam« v njej odpira tako na intimni kot na družbeni ravni tudi vprašanje drugega in povezave med mano in tabo, med nami in drugimi.

Za Knjigo mojih življenj (The Book of My Lives, 2013) je pisatelj izbral petnajst esejev, ki so bili vsi razen enega v preteklosti objavljeni v različnih časopisih in revijah (New York Times, New Yorker, Playboy) ter antologijah in literarnih revijah (The South-East-European Anthology, McSweeney’s, Granta) in jih za knjižno izdajo nekoliko priredil. Po izidu so se o njej razpisali številni kritiki, ki se navdušujejo nad Hemonovim slogom in avtorja primerjajo z Nabokovom in Pamukom. »Tako kot Nabokov je tudi Hemon pisatelj, ki zna besede postaviti tako, da uspejo tudi na najbolj nemogočih mestih,« so denimo v oceni knjige zapisali v Guardianu.