Leta 1878 osemnajstletno Blanche Wittman na očetovo željo hospitalizirajo z diagnozo histerije. Zdravi jo ugledni nevrolog Jean Martin Charcot in med njima se splete ljubezensko razmerje. Po Charcotovi smrti Blanche ozdravi in se zaposli pri Marie Curie, prvi dobitnici dveh Nobelovih nagrad – za kemijo in fiziko. Zaradi posledic sevanja izgubi obe nogi in roko; kot »torzo v lastnem zaboju« pa tik pred smrtjo napiše tri »knjige vprašanj«. Skozi fragmentarni preplet dejstev in domišljije Knjiga o Blanche in Marie izriše očarljivo zgodbo o ljubezni in prijateljstvu med izjemnima ženskama v nemalokrat krutem svetu znanosti.