ZADNJI IZVODI! V tujini prodanih več kot 100.000 kopij! Izjemen roman o pogumni, domoljubni Slovenki, ki je bila med drugo svetovno vojno okupatorju trn v peti! V tej resnični zgodbi, ki kljubuje vsem preprekam, Jožefa Lobnik, jugoslovanska partizanska junakinja, in Bruce Murray, novozelandski vojak, sredi brutalne vojne odkrijeta ljubezen.
Med nacistično okupacijo Evrope se v njenem osrčju povsem po naključju srečata dva človeka. Prva je skrivna članica odporniškega gibanja, pogumna mlada ženska, ki je trdno odločena, da bo pregnala okupatorja; drugi je vojni ujetnik, moški, ki si želi ubežati izza rešetk taborišča, da bi se lahko znova boril. Ta dva tujca si skozi ograjo taborišča predata zmečkano sporočilo, in to ju popelje na pot, ki bo za vselej spremenila njuni življenji.
Njuna ljubezenska zgodba, ki je preživela navkljub vsem preprekam, je splet poguma, drznih pobegov, izdajstva, mučenja in maščevanja. To je nenavadno srečanje dveh navadnih ljudi, ki najdeta nepričakovano ljubezen med nepredstavljivo stisko v času Hitlerjevega barbarskega režima. Resnična zgodba o pogumu ter upanju.
O KNJIGI SO DEJALI:
- “Ljubezen za bodečo žico je ganljiva in povzdigujoča zgodba o ljubezni, uporu ter pogumu med grozotami vojne. Je opomnik, da tudi v najbolj brutalnemu obdobju, ljubezen vedno najde pot in na koncu zmaga. Romana ne morem prehvaliti!” – Heather Morris, avtorica Tetovatorja iz Auschwitza
- “Zelo dobro raziskana in skupaj sestavljena zgodba. Knjiga, ki bo navdušila oboževalce vojnih ljubezenskih dram ter bralce zgodb o odporniških gibanjih. Nepozabno in navdihujoče delo!” – Kirkus
- “Že po prvi strani me je zgodba povsem prevzela. Prebral sem že precej vojnih romanov, a noben ni bil tako detajlno napisan. Jožefa in Bruce sta bila izjemni osebi, kako sta našla moč za preživetje, je neverjetno!” – Barry Jones, Rangiora
- “Ljubezen za bodečo žico prebiram že drugič! Knjiga je enostavno fantastična. Gre za neverjeten opis življenj Jožefe in Brucea – vsega kar sta doživela med vojno ter naključij, ki so ju zbližala.” – Julie Kayes, Auckland
