Po stotih letih je Oktobrska revolucija še vedno (ali morda vedno bolj) nerazumljen in napačno predstavljen dogodek v sodobni zgodovini.
Zgodovinske interpretacije samega dogajanja in tudi ključnih akterjev, vključno z Leninom, večinoma izhajajo iz mešanice legend in anekdot, ideološko obremenjenih z nečim, kar se je zgodilo pozneje in s samo revolucijo ni imelo nobene zveze, še več, bilo je naperjeno neposredno proti njej – s stalinizmom.
Faulkner se v svojem zgodovinopisju vrača k temelju marksizma – k analizi družbe ‘od spodaj navzgor’, kar mu omogoči, da zazna vrenje milijonskih ruskih množic, ki so se postopno, ob številnih napakah in stranpoteh, organizirale v množično demokratično gibanje, ki je šele lahko bilo sposobno zrušiti mogočni režim zemljiških posestnikov, dobičkarjev in vojnih hujskačev pod okriljem degenerirane, nekje v srednjem veku zaostale carske rodbine Romanovih.
Faulkner zavrača tezo, da so bili Lenin in njegovi boljševiki avtoritarni predhodniki stalinizma in dokazuje nasprotno: ruska revolucija je bila izbruh demokracije in ustvarjalnosti od spodaj navzgor. Zlomila jo je krvava stalinistična kontrarevolucija in jo nadomestila z novo obliko birokratskega državnega kapitalizma.
Faulknerjeva zgodovina Oktobrske revolucije vsekakor predstavlja pomembno učno uro za vsakega sodobnega družbenega aktivista, ki verjame, da je možen boljši in pravičnejši svet.
