Glavni junak Hararijevega prvenca je Pierre, študent arhitekture, ki študij pred koncem obesi na klin in se odloči raje v živo raziskati predmet svojega doktorata, ki ga je doslej preučeval zgolj teoretično – kot magnet ga vleče v švicarsko vasico Vals, kjer stojijo znamenite terme arhitekta Petra Zumthorja. Odprli so jih leta 1996, zasnovane pa so kot votlinska igra svetlobe z vodo in naravnimi materiali; mojster arhitekt je namreč vztrajal pri uporabi lokalnih materialov, zato so večinoma iz okoliškega gnajsa.

Pierre bi se v risoromanu rad neposredno prepričal, koliko resnice je v številnih bajkah, ki se držijo mogočnega kompleksa, na pol vklesanega v goro; govori se med drugim namreč, da terme tu in tam tudi koga pogoltnejo. Že kmalu po prihodu se prično stvari zapletati, na sceno stopi anti-junak, obseden z isto fantazijo, Pierre pa spozna par lokalcev, ki mu razjasnijo izvor vsaj ene od legend, povezanih s termami.

Harari je odlično združil pripoved, umeščeno v realno arhitekturno ozadje, s primesmi napete noir kriminalke, ter že s svojo prvo knjigo predstavil tudi prepričljivo in prepoznavo vizualno avtopoetiko. Barvna paleta je domišljena in vsebino smiselno podpira. Celota je osupljivo delo v žanru risoromana, ki navduši z obojim, zgodbo in izgledom.