»Mnogi politiki slovenske tranzicije so pohiteli z izdajanjem knjig – nekateri so jih izdali tudi po več –, v katerih naj bi bralcem predstavili ›pravo‹ resnico, sebi pa zagotovili mesto v zgodovini. Kučan se ni odločil za to,« piše zgodovinar dr. Božo Repe v uvodu knjige Milan Kučan, prvi predsednik.
Repe je začel knjigo pisati že pred koncem Kučanovega prvega mandata, misleč, da bo tudi zadnji. Kučan namreč sprva ni želel ponovno kandidirati, ko pa se je odločil drugače, je Repe delo odložil, namere, da ga dokonča in objavi, pa ni opustil. Tako je prva prava monografija o Kučanovem življenju in delu izšla šele trinajst let po izteku njegovega drugega predsedniškega mandata.
Četudi so v knjigi tudi prvine, značilne za biografska dela, je to predvsem zgodovinska monografija. Ne zajema zgolj obdobja obeh predsedniških mandatov, kakor utegne kdo pomisliti zaradi naslova, temveč mnogo daljše obdobje, vse od Kučanovega otroštva do danes. V knjigi so objavljeni tudi številni dokumenti, izjave in pričevanja, odlomki iz knjig, časopisov, spletnih medijev idr., ki podrobneje osvetljujejo Kučanov čas in okoliščine, v katerih je deloval predvsem kot politik.
Ali bo Kučan kdaj sam objavil spomine, je malo verjetno. Svojega zasebnega življenja ni nikoli razgaljal pred očmi javnosti, naklonjenosti volivcev ni niti poskušal privabljati z nenavadnimi, na prvi pogled všečnimi prijemi, nikoli si ni privoščil »ekscesov«, kakršni so na aktualni politični sceni malone na dnevnem redu. Morda se je zato komu zdel dolgočasen in premalo karizmatičen politik, večini pa sta njegov mirni in dostojanstveni nastop pred sodržavljani ter premišljeno politično delovanje vlivala upanje in zaupanje, da v politiki vendarle ni vse tako slabo, kot se zdi. Oba predsedniška mandata je dobil gladko, volišč v drugo sploh ni bilo treba odpirati – to ni uspelo nobenemu izmed njegovih naslednikov.
»Z dovolj gotovosti je mogoče reči,« piše Repe v zaključku, »da je Kučan tako v prvem kot drugem predsedniškem mandatu za večino ljudi ostal politična in moralna avtoriteta in da se je uveljavil kot tedaj verjetno edini slovenski državnik, zmožen zmehčati marsikateri negativni politični pritisk, ki bi povzročil nove delitve v družbi ali poglobil stare, da pa je bil pri svoji politični dejavnosti ujet v politični tok, ki njegovim idejam dostikrat ni bil naklonjen. Ne nazadnje so ga omejevala tudi predsedniška pooblastila, kot so jih prav zaradi njega zapisali v ustavo. Najbrž ni zgrešena niti ugotovitev, da so mu ljudje izkazovali več zaupanja in spoštovanja kot pa politične elite.«
