Toda pozor, kot je v uvodnem eseju zapisal slovenski sociolog religije dr. Srečo Dragoš, lahko zaključke pričujočega dela z enim samim miselnim posegom skoraj v celoti prenesemo iz italijanskega v slovenski prostor – le namesto Italije in italijanske Cerkve moramo misliti Slovenijo in slovensko Cerkev. Vse je (skoraj) enako: mentaliteta klerikov in posvetnih politikov, napeto kulturno ozračje, ki ga cerkev hkrati ustvarja in izkorišča za uresničevanje svojih ciljev, prestreljenost državnih ustanov in njihovih proračunov s cerkvenimi interesi …

Vatikan je kljub koncilskim in drugim reformnim poskusom ostal globoko v sredini devetnajstega stoletja, v času pred padcem Papeške države – še posebej, kar zadeva odnos cerkvene hierarhije do posvetnih vprašanj denarja, moči in oblasti. Pravzaprav je ostal globoko v srednjem veku. Razumljivo, po dolgih stoletjih skoraj absolutne oblasti nad posvetnimi vladarji in državami se je težko prisiliti k samoodrekanju.

In zakaj bi se? Vsestransko privilegiran položaj RKC, ki katolicizem v nekaterih evropskih državah neformalno povzdiguje na raven državne religije, seveda ni problem, s katerim bi se morali ubadati v Vatikanu in v posameznih škofovskih konferencah. To je predvsem problem posvetne politike, ki se na nacionalnih ravneh in vedno bolj tudi na nadnacionalni (EU) sicer formalno (še) drži načela sekularizma, v resnici pa ga v vsakdanji praksi vedno bolj relativizira in spodjeda, ta praksa pa vztrajno prodira tudi v ključne ustanove družbe – v šolski sistem, v sodno prakso in nenazadnje v pravni, celo ustavni red. Politiki se v svojem pritlehnem, osebnem oklepanju oblasti in moči ne odrečejo nobenemu zavezniku – in kdo jim je lahko mogočnejši zaveznik od cerkvene hierarhije, ki ima za seboj tolikšno čredo poslušnih ovac.