V esejistično-memoarski knjigi Navzkrižna srečavanja se avtor loti portretov svojih duhovnih očetov – Vidmarja, Kocbeka, Mraka, Kidriča in drugih –, nadaljuje pa predvsem z razmišljanji o generacijskih kolegih, denimo Božiču in Rožancu. Sklepno poglavje pripada očetu, morda temeljnemu liku njegovega življenja. Kermauner z izjemno osebno zavzetostjo priklicuje v območje portreta senčno in sončno, skuša biti realen, realen v osebni prizadetosti in ne navidezni objektivni distanci. Skozi Navzkrižna srečavanja preseva slovenska povojna intelektualna zgodovina, uzrta skozi nenehno intelektualno iskanje človeka, ki ni v iskanju resnice nikoli mogel ostati fiksiran v enem samem pogledu na svet.