Roberto Bolaño se v romanu Noč v Čilu loti ene svojih velikih tem – odnosa med umetnikom in totalitarno oblastjo, ljubezni med pesnikom in državo. V eni sami noči jezuit, literarni kritik in pesnik Sebastían Urrutia Lacroix svoje iztekajoče se življenje brani in opravičuje pred neizprosnim tožilcem – ostarelim mladeničem, ki pa je dejansko njegov alter ego in ki uteleša tisto, v čemer je oče Sebastían etično popustil. Kajti medtem ko je bil oče Sebastían vselej na strani zgodovine in je poslušno izpolnjeval naloge Pinochetove oblasti in Opusa Dei, je bil ostareli mladenič, ki je desetletja zaman skušal priti do besede, vedno sam.