Prezrto poezijo, ki jo je objavljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let, največ v Umetnosti, lahko danes odkrivamo kot pravo presenečenje, naj gre za njegove subtilne osebno refleksivne pesmi ali pa za njegove prepesnitve pesmi pranarodov, kot jih je imenoval sam: od indijanske, afriške in tihomorske poezije do poezije starega Egipta. Z njimi je Maleš uveljavil neko vrsto poezije, ki je v tem času v slovenskem prostoru z izjemo njegovih objav sploh ni bilo. S svojo živostjo, svežino in inkantacijsko energijo svoje dikcije zvenijo modernejše od večine tedanje poezije v slovenščini.

Pesmi so v tej knjigi objavljene skupaj z njegovim ciklom lesorezov Obrazi iz sanj, ki je nastajal v letih 1923 in 1924. Tokrat je prvič objavljen skoraj v celoti z nekaj dodanimi podobami, ki niso nastale kot njegov del. Ti obrazi v nekaj sumaričnih linijah beležijo to, kar se umetniku prikazuje pred notranjimi očmi. Nekateri so na robu človeškosti, spet drugi so videti realistični portreti oseb, ki so v Maleševe sanje vstopale iz stikov v vsakdanjem življenju. Nekateri obrazi imajo enigmatičnost mask, nekateri se razkrajajo, da učinkujejo skoraj kot nočne more, spet drugi so se prikazali kot lepotni odmevi japonske umetnosti, ki jo je Maleš ljubil.