Osli se začnejo z zapletom, značilnim za rimsko paliato, »komedijo v grškem plašču«: kako naj zaljubljeni mladenič prepriča strogega in stiskaškega očeta, da je dekle iz bordela najboljša izbira. Rešitev je bila občinstvu znana vnaprej: fant bo sklenil zavezništvo z zvijačnim sužnjem, ta bo preslepil očeta, in resnična ljubezen bo slavila triumf nad filistrstvom.
V Oslih se svet »nove komedije« že v prvem prizoru postavi na glavo: tu gospodar prebrisanega sužnja kar sam angažira za pomočnika sinu. Vlogo Očeta bo tokrat igrala bogata žena, oče, sin in dvojica sužnjev pa bodo sodelovali v zaroti.
Zakaj torej osli? Arkadijski osli, ki jih prodaja žena Artemona, prinašajo dvajset min, natančno toliko pa zvodnica zahteva za enoletni najem dekleta. Toda s tem si živinčeta še niso prislužila naslovne vloge. Prisluži jim jo mladi Argirip, ki v zameno za denar nastopi v saturnalijski farsi: suženjskemu pomočniku dovoli, da ga »en krog pojaha«. Prisluži jim jo tudi »stari osel« Demajnet. Vendar šele v sklepnem prizoru. Dotlej velja: »Glasnik, pomíri publiko – in naj ji zrastejo ušesa!«
(Titus Maccius Plautus)
rimski komediograf, 254–184 pr. n. št.
Tit Makcij Plavt je bil Umbrijec iz Sarsine. Ob prihodu v Rim mu je bilo najbrž ime samo »Tit«. Rodbinsko ime Maccius je šaljiva izpeljanka iz »klovna« (Maccus), stalnega lika v ljudski igri atelani (fabula Atellana). Plautus je »Platfusar«; morda v spomin na tleskanje podplatov po odru.
