Roman Potnik in mesečina skozi tavanje glavnega junaka Mihálya po Italiji in uličicah svoje razbolele duše iskrivo duhovito prikazuje človekove nezavedne silnice, ki skušajo zbežati iz domačih malomeščansko-meščanskih okvirov, ne da bi natančno vedele, kam. Obzorje, kamor pogledujejo nastopajoči, ostaja vseskozi na ravni slutnje, ki spominja prej na upanje kot na stvarnost. Junaki Szerbovega romana potujejo skozi življenjske vloge, v katerih se znajdejo od svojih mladostnih do uradno zrelih let, a se v nobeni teh vlog dokončno in nekako pomirjeno ne najdejo. Izgubljeni sin Mihály, ki navzlic nenehnemu prizadevanju, da bi bil »normalen kot vsi drugi« in da bi »vse spravil v red«, ostaja neprilagojen, v sklepnem stavku svojo opustitev namere po veličastnem samomoru upraviči sam pri sebi, premišljujoč: »In če človek živi, se še zmeraj lahko kaj zgodi.« (iz spremne besede)