Luigi Cascioli je bil nenavaden mož. Vse življenje je živel v okolici Viterba,v samem osrčju katoliške Italije. Osnovno izobrazbo je dobil v semenišču, toda že kot otrok ni prenašal pravljic, denimo tistih o Rdeči kapici ali Pepelki. Pa tudi biblijske zgodbe, ki so jih otrokom pripovedovali duhovniki, ga niso prepričale. V semenišče je takrat kot on hodil tudi mladi Enrico Righi, ki je veliko pozneje služil kot župnik v bližnjem Bagnoregiu.
In prav sošolca, dona Enriceja, je ateist Luigi nekaj let pred smrtjo ovadil, češ da med naivnimi in nevednimi vaščani širi laži o Kristusu, njegova Cerkev pa se s pomočjo teh laži materialno okorišča. 13. septembra 2002 na sodišču v Viterbu proti župniku Enricu iz Bagnoregiain vložil tožbo in ga kot duhovnega predstavnika Cerkve obtožil zlorabe ljudske naivnosti in zamenjave osebe.
DRŽAVNEMU TOŽILSTVU PRI SODIŠČU V VITERBU
Podpisani Luigi Cascioli, s stalnim bivališčem v Roccalvecce (Viterbo), Via delle province n. 45/b
NAVAJA NASLEDNJE
Podpisani je po dolgem in poglobljenem študiju, s tekstualno eksegezo (čeprav ne zgolj to) Stare in Nove zaveze, prišel do
sklepa, da so številna dejstva, ki jih tako imenovani “Sveti spisi” predstavljajo kot resnična in zgodovinska, dejansko ponaredki.
Glavni med temi je prikazovanje Jezusa Kristusa kot zgodovinske osebnosti, zgradili pa so ga predvsem na liku Janeza
iz Gamale, Judovega sina, neposrednega potomca rodu Hasmonejcev. Razlogi, ki so podpisanega pripeljali do tega sklepa, so natančno
predstavljeni v knjigi, ki je priložena vlogi, ter je njen sestavni in bistveni del.
S to vlogo ne želimo oporekati svobodi kristjanov do prakticiranja njihove veroizpovedi, ki jim jo zagotavlja 19. člen ustave,
temveč želimo ostro kritizirati ravnanje Katoliške cerkve, ki zlorablja svoj vpliv in kot resnična in zgodovinska dejstva
vsiljuje tisto, kar je zgolj izmišljotina.
Če bi mu uspelo doseči razsodbo sodišča, ki bi potrdila, da Kristusa ni bilo in bi za sleparja razglasila vsakega, ki širi govorice o njegovem življenju, potem bi se krščanstvo preprosto sesulo, je bil prepričan Luigi. Razsodbe, takšne ali drugačne ni dočakal. Cerkev je ob izdatni pomoči italijanske države oziroma pravosodja zavlačevala, Luigi se je boril z mlini nas veter, tudi s časom, ki ga je na koncu ustavil. Toda za seboj je pustil obtožbo, na katero Cerkev ni nikoli odgovorila: da Kristusa nikoli ni bilo.
