“Novoveški Subjekt” ni zmogel prenašati biti, ničesar preddanega. Sebe – svojo neskončnost kot dediščino Boga – je hotel zreti v svetu na neposreden način. Izpeljal je številne revolucije, ki so morale propasti. Vse žrtve, vse pustošenje je bilo izvrševanje nerešljive naloge: odpraviti partikularnost svojega bivanja skozi prvo negacijo. Ta strategija je posledica slabotnosti mišljenja. Zamišljeno je bilo mehansko božje kraljestvo, kjer posameznik sploh ne bo več obstajal. Ostane naj le amorfno pretakanje svobode. Spodletelost načrta naravna zavest obrne zoper sebe in se prepozna kot kriva.