Delo se ukvarja z izredno zapletenim medvojnim obdobjem na Primorskem, v katerem so sredinske politične organizacije in posamezniki iskali pot za sporazumevanje in skupno politiko odpora proti fašizmu. V letih od 1941 do1945 so bile razmere na Primorskem drugačne kakor v tistem delu slovenske zemlje, ki je bil del kraljevine Jugoslavije. Množičen oborožen boj se je začel dve leti kasneje Ljudje, tudi izobraženci, niso do podrobnosti poznali razmer, poteka in posledic državljanske vojne. Izobraženci so preudarno razsojali, a so bili brez moči, ker so se znašli pred izvršenimi dejstvi. Tako je mogoče delovanje Sredine presojati le z vidika teh specifičnih razmer, le tako je mogoče razumeti, zakaj je na Primorskem potekal narodnoosvobodilni boj drugače kot v osrednji Sloveniji, zakaj so se duhovniki postavili na sredino, ne pa v bran pred komunizmom. V motrišču knjige je narodnooobrambno delovanje krščanskih socialcev v vojnem času, torej goriške sredine, ki se je v svojih izhodiščih povezovala s predvojnim časom.