Privzete nastavitve so apologija humanizma, vsega, kar je človeštvo, ko je v najboljši formi. V ne tako oddaljeni prihodnosti so svetovni diski polni. Obstajajo sodniki in pravilniki, ki natančno določajo, kaj od vrhunskih umetniških dosežkov bo izbrisano, da bo dovolj prostora za fotke domačih živali, obrokov in novih cunj, ki jih ljudje vsako sekundo v neskončnih terabajtih objavljajo na družbenih omrežjih. Obstaja pa tudi človek, ki se vrednosti tega, kar se briše, zaveda. In je pripravljen tvegati lastno življenje, da bi se “stvari, ki se mu zdijo lepe” ohranile za bodoče rodove.

Na nekem mestu v knjigi Yves, junak risoromana Privzete nastavitve, s svojim domačim robotom Mikkijem, ki nosi njegovega in partnerkinega otroka, debatira o razliki med umetno inteligenco in ljudmi. “Če bi si želel česa, kar imate vi, ljudje, bi si želel spati,” sklene pogovor robot. Spati, spati, nemara sanjati – danski princ je imel prav; točno tu je namreč kleč.

Bienvenujeva knjiga predstavlja vrhunsko metaforo našega časa, a se s tem ne zadovolji; izjemno jasno, nedvoumno odgovarja na vprašanje po smislu in vrednosti bivanja. V tem oziru gre verjetno za eno njunih najnatančnejših vivisekcij v mediju risoromana, ki svojo zgodbo, ko se dotika ontologije življenja, daleč presega.
Privzete nastavitve so bile leta 2020 nagrajene z veliko nagrado kritike na festivalu v Angoulêmu.