Delo je eden od treh mladostnih Avguštinovih filozofskih dialogov. Triintridesetletni Avguštin (354-430) ga je umestil v leto 386, ko se je v Kasiciaku blizu današnjega Milana v družbi prijateljev, ki nastopajo v dialogu, pripravljal na krst. Ne gre za nekakšno literarno šolsko vajo, temveč iz dela govori Avguštinov globoko življenjski interes ob usodni prelomnici v njegovem življenju. Namen živahno, v slogu ciceronskega filozofskega dialoga pisane razprave Proti akademikom (Contra Academicos) je boj zoper skepticizem tako imenovane Nove akademije; filozofi kot npr. ustanovitelj šole Arkezilaj (315-241) so svoj skepticizem utemeljevali s skrajno zaostreno formulacijo, da je treba dvomiti celo o stavku, da ne moremo vedeti sploh ničesar. Nauk Nove akademije je kasneje resda doživljal različne modifikacije, vendar je bila njegov temeljna sestavina prej ko slej skepticizem. Avguštinova poglavitna teza pa pravi: spoznanje resnice je mogoče, človekova sreča ni v iskanju in raziskovanju resnice, to je seveda nujen predpogoj, temveč v spoznanju resnice. Avguštinovo delo se torej loteva morda sploh najbolj temeljnega problema filozofske refleksije in ima kaj povedati tudi našemu času. Poleg tega ga odlikuje vrhunska literarna kvaliteta.